Normiranci - anomalija in davčna utaja, ali pošten način dela?
V zadnjih letih, še posebej pa v času trenutne vlade, smo pogosto priča medijskim in političnim razpravam, ki sistem normiranega s.p. označujejo kot »anomalijo« na trgu dela ali celo kot legalizirano obliko davčne utaje. Pogosto se ustvarja vtis, da so normiranci privilegirana kasta, ki v primerjavi z redno zaposlenimi plačuje nesorazmerno malo davkov, hkrati pa uživa visoke neto zaslužke.
Pa je to res? Če pogledamo podrobneje, onkraj površnih primerjav bruto in neto zneskov, se slika hitro spremeni. Je normiranstvo res potuha, ali pa gre za transparenten, pošten in pogosto edini vzdržen način dela za tisoče samostojnih podjetnikov v Sloveniji?
Normiran s.p. ni enak redni zaposlitvi. Cena negotovosti
Največja napaka, ki se pojavlja v javnem diskurzu, je neposredna primerjava plače redno zaposlenega in prihodkov normiranega s.p.-ja. Ta primerjava je kot mešanje jabolk in hrušk.
Redno zaposleni delavec uživa varnost in pravice, ki so za samostojnega podjetnika pogosto le pobožne želje:
Bolniška odsotnost: s.p. si prvih 30 delovnih dni bolniške krije sam. To pomeni, da če zbolite za gripo ali si zlomite nogo, ne le da ne zaslužite ničesar, ampak morate še vedno plačati polne prispevke.
Dopust in regres: s.p. nima plačanega dopusta. Vsak dan, ko ne dela, ne zasluži. Prav tako ne prejme regresa za letni dopust (in po novem tudi božičnice), ki pri zaposlenih predstavlja znaten neobdavčen bonus.
Malica in potni stroški: vsi prihodki so pri normirancih obdavčeni. Ni torej neobdavčene malice ali potnih stroškov.
Davčne olajšave: v sistemu normiranih s.p.jev nimate davčne olajšave za npr. vzdrževane družinske člane.
Varnost zaposlitve: odpovedni roki so stvar pogodbe, odpravnin ni. Če naročnik prekine sodelovanje, je s.p. čez noč na cesti.
Neobdavčena izplačila za poslovno uspešnost ali kakršnikoli dodatki za s.p. ne obstajajo.
Skriti stroški poslovanja
Poleg tega, da mora normiranec sam poskrbeti za dotok dela, mora kriti tudi vse stroške, ki jih pri zaposlenem krije delodajalec. To vključuje nakup računalnika, telefona, programske opreme, stroške prevoza, pisarne in seveda računovodstva oziroma davčnega poročanja.
Tukaj velja omeniti, da lahko normiranci vsaj pri enem strošku znatno prihranijo. Namesto dragih letnih poročil pri računovodstvih, lahko svoje letno poročilo oddate hitro in ugodno preko naše aplikacije eSIMPLEE. To je eden redkih načinov, kjer lahko s.p. dejansko optimizira svoje stroške na preprost način.
Visoki fiksni prispevki - breme za manjše zaslužkarje
Pogosto se spregleda dejstvo, da normiranci plačujejo socialne prispevke, ki niso zanemarljivi, še posebej za tiste z nižjimi prihodki. Minimalni prispevki se usklajujejo z rastjo povprečne plače in nenehno rastejo.
Glede na trenutne trende ocenjujemo, da bodo minimalni prispevki v letu 2026 nanesli že okoli 657 EUR na mesec. Za nekoga, ki letno ustvari 20.000 EUR prometa (kar je cca 1.660 EUR na mesec), to pomeni:
1.660 EUR prihodka
- 657 EUR prispevkov
- dohodnina (pri temu znesku znaša 66,40 EUR mesečno)
- stroški opreme, prevoza, itd.
Dejanski neto ostanek je daleč od »bajnih zaslužkov«, o katerih pogosto poslušamo. Za polne normirance - sploh tiste z nižjimi prihodki - sistem ni davčna oaza, ampak že prispevki predstavljajo zelo visok fiksen strošek, ki ga morajo plačati ne glede na to, ali so tisti mesec kaj zaslužili ali ne. Naj tukaj omenimo tudi to, da so prispevki, katere mora posameznik plačati, vezani na izračunan profit v prejšnjem letu, in že plačane prispevke v prejšnjem letu. Nekdo, ki ima višji zaslužek, se torej ne more samoiniciativno odločiti, da bo plačal le minimalne prispevke, temveč mora plačevati pri višjih zaslužkih tudi višje prispevke. Za točne preračune si lahko kadarkoli pogledate naš kalkulator.
Transparentnost - edini, ki ne morejo »skrivati« stroškov
Ena ključnih prednosti sistema normiranih odhodkov je njegova transparentnost in preprečevanje sive ekonomije. Normiranec plačuje davke po formuli:
Prihodek - normirani stroški = Davčna osnova (obdavčena z 20% cedularnim davkom, oz. 35% nad mejo 120.000 EUR za polne normirance in 50.000 EUR za popoldanske normirance)
*(Opomba: stopnja priznanih stroškov pri polnih normirancih znaša trenutno 80% do 60.000 letnega prihodka in 0% nad 60.000, za popoldanske normirance pa 80% do 12.500 letnega prihodka, 40% med 12.500 in 30.000 EUR letnega prihodka, ter 0% nad 30.000 EUR letnega prihodka).
Pri normirancih ni prostora za kreativno računovodstvo. Normiranec ne more:
zniževati davčne osnove s pisanjem fiktivnih potnih nalogov (kilometrine),
kupovati osebnih stvari (kolesa, pohištvo, hrana) na podjetje in s tem zniževati dobička,
si izplačevati neobdavčene malice in prevoza na delo,
Vsak evro, ki pride na račun, je obdavčen po vnaprej znani formuli. To je v popolnem nasprotju z »navadnimi« s.p.-ji (po dejanskih stroških), kjer je manevrskega prostora za optimizacijo (in včasih zlorabe) bistveno več.
Kaj pravijo številke? Kdo v resnici plača več?
Najbolj zgovoren dokaz, da normiranci niso davčni utajevalci, pa so uradni podatki FURS-a za leto 2024. Poglejmo si primerjavo med normiranimi s.p. in s.p., ki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi dejanskih stroškov.
Kategorija | Število zavezancev | Skupni prihodki | Plačana dohodnina | Povprečni prihodki | Povprečna dohodnina |
|---|---|---|---|---|---|
Normirani s.p. | 89.152 | 2.445.152.458 EUR | 171.938.639 EUR | 27.426,78 EUR | 1.928,60 EUR |
»Navadni« s.p. | 60.647 | 7.363.827.881 EUR | 85.788.437 EUR | 121.421,14 EUR | 1.414,55 EUR |
Ti podatki so šokantni in postavljajo trditve o »anomaliji« na glavo:
»Navadni« s.p.-ji so ustvarili približno 3-krat več prihodkov (7,36 mrd EUR) kot normiranci (2,45 mrd EUR).
Kljub trikrat višjim prihodkom so plačali le polovico zneska dohodnine (86 mio EUR), ki so jo plačali normiranci (172 mio EUR).
Čeprav je normirancev številčno več, obvladujejo bistveno manjši del denarnega toka, a v proračun prispevajo nesorazmerno večji delež dohodnine.
Kdo torej optimizira?
Če podatki kažejo, da normiranci od svojih prihodkov plačajo bistveno višji odstotek dohodnine kot njihovi kolegi, ki poslujejo z »dejanskimi stroški«, kje je logika v napadanju normirancev in označevanju normirancev za "anomalije"? Sistem dejanskih stroškov omogoča, da podjetnik prikaže minimalni dobiček (ali celo izgubo) z visokimi stroški, ki niso nujno upravičeni, s čimer se izogne plačilu dohodnine. Normiranec te možnosti nima.
Edini logičen zaključek - normiranstvo je pošten sistem, ki potrebuje stabilnost, ne ukinjanja
Normirani s.p. ni davčna utaja. Je pošten sistem, kjer država v zameno za odpoved uveljavljanju dejanskih stroškov in olajšav pobere predvidljiv davek. Je sistem, ki omogoča preprosto poslovanje tistim, ki svoje delo prodajajo na trgu brez varnostne mreže redne zaposlitve. Za to so ob določenih zaslužkih res manj obdavčeni oz. oprispevčeni kot redno zaposleni, vendar gre tukaj za popolnoma neprimerno primerjavo, saj imajo s.p.jevci ogromno neplačanega dela in tudi nekritih stroškov, imajo bistveno manj pravic, ter na splošno njihove dolžnosti in pravice niso primerljive s tistimi, ki jih ima nekdo z redno zaposlitvijo. Poleg tega imajo praviloma s.p.jevci več strank in ne delajo za enega samega delodajalca, kot je to praksa pri redno zaposlenih.
Prav tako - kot uradne številke jasno pokažejo - v proračun normirani s.p.jevci povprečno prispevajo več kot npr. »navadni« s.p.jevci (ki so v celotnem kontekstu davkov in prispevkov najbolj primerljivi z normiranimi s.p.jevci), navkljub bistveno nižjim povprečnim prihodkom.
Namesto da se normirance demonizira, bi morali priznati njihov prispevek v proračun, ki je - kot kažejo številke - glede na ustvarjen promet izjemno visok. Če ste tudi vi normiranec in želite vsaj del birokracije opraviti hitreje in ceneje, ne pozabite, da vam pri oddaji letnega poročila stojimo ob strani na esimplee.com.